‍

Predsednik stranke FOKUS Marko Lotrič je uvodoma poudaril, da je tematika srečanja izjemno pomembna za našo družbo, še posebej v času, ko se mladi soočajo z izzivi pretiranega zaslonskega časa, naraščajočih duševnih stisk, pomanjkanja gibanja in vse pogostejših pojavov medvrstniškega nasilja. »Skrb za duševno zdravje mladih se začne v družini, a je hkrati odgovornost širše skupnosti. To ni le pomoč posamezniku v stiski, temveč naložba v prihodnost naše družbe in države – kajti od tega, kako bo odraščala današnja generacija, bo odvisno, ali bomo kot skupnost znali ohraniti solidarnost, ustvarjalnost in moč za prihodnji razvoj. Ko šport postane šola življenja, pa pridobijo ne le mladi, temveč z njimi celotna država,« je Lotrič izpostavil ob začetku razprave.

Generalna sekretarka stranke FOKUS dr. Monika Kirbiš Rojs je v uvodu srečanja poudarila, da so mladi prihodnost naše družbe, in zato je prvi jesenski regijski dogodek stranke na Gorenjskem v središče postavil prav njih in pomen športa za celostni osebnostni razvoj mladih. »Mladi niso le prihodnost, temveč sedanjost družbe – njihovo zdravo in celostno odraščanje je temelj, na katerem stojijo moč, ustvarjalnost in trajnostni razvoj celotne družbe,« je poudarila. Ob tem je napovedala tudi niz prihodnjih regijskih dogodkov, ki jih bo stranka FOKUS izvedla do konca leta. »V stranki organiziramo okrogle mize po celotni Sloveniji, ker želimo, da nas pobliže spoznajo vsi prebivalci. V posameznih regijah obravnavamo različne teme, predvidoma bo na Primorskem to vprašanje vodooskrbe, ki je tam že dolgo pereče, v Podravju nepremičninska in stanovanjska problematika ter davčne obremenitve gospodarstva, na Dolenjskem verjetno romska problematika,« je dodala dr. Kirbiš Rojs.

Dr. Matej Tušak, priznani slovenski športni psiholog, univerzitetni profesor in dolgoletni raziskovalec na področju psihologije športa in motivacije, je v svojem predavanju spregovoril o športu kot vzgojnem orodju. Ta ne oblikuje le telesnih sposobnosti, temveč tudi značaj, vrednote in socialne veščine mladih. Posebej se je dotaknil vprašanja, kako šport spodbuja razvoj odgovornosti, vztrajnosti, samodiscipline in sodelovanja ter kako lahko starši, trenerji in učitelji s pravilnim pristopom prispevajo k zdravemu razvoju osebnosti.

»Danes je vzgajati bistveno težje kot nekoč. Stranpoti in skušnjav je več, starši imajo manj časa, otroci pa so vključeni v številne aktivnosti. V tem kontekstu vidim šport kot izrazito dobro vzgojno sredstvo, s katerim so otroci zaposleni na pozitiven način. In prav zato bistveno manj zapadejo v zasvojenosti. Že od začetka so usmerjeni v doseganje ciljev, šport pa ima tudi pomembno preventivno vlogo – dobro fizično pripravljenost,« je poudaril dr. Tušak. Po njegovih besedah se otroci skozi šport naučijo najrazličnejših delovnih navad – soočanja s porazi, učenja potrpežljivosti, vztrajnosti in premagovanja težav. »Zakaj pa se tega ne bi naučili skozi druge aktivnosti, se marsikdo vpraša. Zato, ker druge aktivnosti niso tako polne z uživanjem, kot je šport. In ljudje, ko jim kaj ne gre, prenehajo s temi aktivnostmi, s športom pa ne prenehajo zlahka, ker je tako poln z užitkom,« je pojasnil dr. Tušak. Tretja stvar, ki jo šport po besedah dr. Tušaka prinaša, so terapevtske aktivnosti, ki vključujejo gibanje. »To je pomembno še posebej v primerih anksioznosti, izgorelosti ali pri soočanju z identitetnimi krizami – koristni učinki gibanja in športa so izjemno široki in pestri, in če se jih zavedamo, jih lahko v celoti izkoristimo,« je dejal.

Sledilo je omizje s športniki in strokovnjaki s področja vzgoje, športa in psihologije. Spregovorili so o izzivih in priložnostih pri oblikovanju zdrave športne poti ter o pomenu psihološke podpore za uravnotežen razvoj posameznika. Dotaknili so se tudi vprašanja motivacije, vztrajnosti, soočanja s pritiski ter povezovanja športa z vzgojnimi in izobraževalnimi procesi.

Tadeja Brankovič - nekdanja vrhunska biatlonka s štirimi olimpijskimi nastopi, ki danes kot predavateljica, trenerka in terapevtka svoje športne izkušnje prenaša na podjetja, športnike in starše, je povedala, da je njej šport preprosto fajn, v njem uživa in s tem občutkom tudi danes, po koncu športne kariere, lažje živi.  Zelo hvaležna je športu in športni karieri, s pomočjo katerih se je naučila prenašati stres in si pridobila psihično trdnost.  »V športu sem se počutila kot v neki centrifugi, niti za trenutek nisem pomislila, da bi ga opustila. In ta občutek me je vodil tudi kasneje v življenju. Ti občutki zadovoljstva, sreče so me spremljali tudi, ko je bilo res težko – tedaj se jih spomniš in greš naprej. Šport mi je dal kondicijo, delovne navade, kompetence in organizacijske sposobnosti. Dal mi je tudi izkušnje s potovanji, novimi ljudmi in soočanjem s stresom,« je povedala Brankovič. Spregovorila je tudi o tem, da je po štirih olimpijadah morala preteči še peto olimpijado, ki pa je njena knjiga  - avtobiografija. V njej opisuje soočenje z diagnozo raka, pri čemer je bil zanjo ravno šport odločilen, da se je ob diagnozi zavedala, da s tem še ni konec sveta in da ji je bilo to soočanje lažje tudi zaradi dobre telesne in psihične kondicije.

Jernej Slivnik - slovenski para-alpski smučar, ki tekmuje v kategoriji sedečih smučarjev in je nastopil tudi na zimskih paraolimpijskih igrah, je izpovedal, da je že kot majhen otrok ljubil smučanje, a je pri svojih komaj petih letih doživel prometno nesrečo, v kateri , v kateri je utrpel poškodbo hrbtenjače in izgubil očeta in sestro. »Ko se je zbudil iz kome in so mu povedali, da ne bo več hodil, je vprašal: ›A bom pa lahko smučal?‹ Ko sem iz bolnišnice prišel v rehabilitacijski center Soča, je osebje že vedelo, da je edina stvar, s katero me bodo najbolj motivirali, smučanje. Prek družine slovenskega paraolimpijskega alpskega smučarja Gala Jakiča je prvič spoznal parasmučanje in od devetega leta je to bilo največje veselje. »Marca naslednje leto me čakajo tretje olimpijske igre. Živim v hiši v 3. nadstropju, v kateri bi bil velik strošek, da bi jo prilagodili z dvigalom, v pritličju živi babi, v vsakem nadstropju imam voziček, ampak po stopnicah gor in dol pa hodim samo po rokah,« je bil nazoren Slivnik. Poudaril je, da brez športa danes ne bi bil to, kar je in šport je zanj vse tisto, kar ima najraje.

Lea Furlan - sociologinja, ki se že 20 let ukvarja z duševnim zdravjem mladih, predvsem tistimi, ki imajo težave z drogami, pa je opozorila, da šport mladostniku ponuja nekaj, kar jim danes pogosto primanjkuje – red, strukturo in jasna pravila. »Še pomembnejši pa je vpliv na duševno zdravje – šport zmanjšuje stres, tesnobo in depresijo ter krepi samozaupanje in občutek pripadnosti. Mladi skozi šport razvijajo odgovornost in se učijo, da je uspeh rezultat truda, poraz priložnost za rast, sodelovanje v ekipi pa zahteva disciplino in spoštovanje. Te lastnosti nato prenašajo v šolo ter kasneje v življenje in delo,« je poudarila Furlanova. Postregla je tudi s podatkom, da raziskave kažejo, da mladi, ki so vključeni v organiziran šport, bistveno manj posegajo po alkoholu, cigaretah in drogah, ker jim šport ponuja naravno alternativo – občutek adrenalina, izziva in dosežka. »Mladi se v športnem okolju naučijo tudi sodelovati, komunicirati, sklepati kompromise, reševati konflikte in spoštovati pravila igre ter avtoriteto trenerja. Naučijo se, da njihov uspeh ni samo individualen, ampak je pogosto odvisen od ekipe. To gradi socialne veščine, ki so danes dokazano najbolj ustrezna preventiva pred vsemi oblikami zasvojenostmi,« je strnila svoje poudarke Lea Furlan.

‍